iPad is NOT here to save the newspaper

28/10/2010 § Komentiraj

After the release of the iPad, high hopes within several troubled industries have exploded; but it is not Apple alone to blame for the dramatic expectations such as »iPod to save publishing after it saved the music industry«.

Can we draw some parallels of what change was introduced to the music industry and how applicable is it to the existing situation?

Can a digital device really be an industry saviour? If we guess the answer up-front based on the fact that even Chuck “The Columnist” Norris could not save it, the answer should be pretty obvious :-).

How has Apple changed the music industry?

Apple ingeniously identified all the weak points of the major labels, leveraged their desperation and cluelessness and successfully orchestrated the effort that resulted in wealth for, well, mainly Apple shareholders. Hands down, one of the best plays seen; Apple’s efforts paid off extremely by the extraordinary iPod sales, Apple also become the biggest music retailer in selected markets.

What were the key elements of the music industry change?

  • A masterfully designed device for consumption of music in the new digital format- the iPod
  • Decoupling of albums into more basic elements- the transition from album to a »a-la cart« sales model
  • An aggregator to provide the music- 3rd party iTunes provides music from major and independent labels
  • A changed mindset of the music industry- licensed the right to sell music in the new format  to a 3rd party
  • The consumer willingness to pay for the music in the digital format- proper pricing and great user experience (fast search, no “pollution” of P2P networks)

Technology alone can’t save publishing

Technology in the means of iPod and iTunes was only a part of the solution and energy required to change the landscape of the industry. From the list above, iPad today only provides new means to consume the content. It’s not much more than the iPod was back then.

Technology is no panacea for everything that is wrong within the industry. Even more, the silver (or magic) bullet syndrome (when organizations look for a single technology solution without understanding the full scope of the problem) can be disastrous in case an organization puts all the faith into it and abandons the evaluation of other than silver bullet scenarios. This usually results in no improvements or even in regression.

What are other differences between then and now?

Yes, we have the “iTunes” store also for magazines and newspapers, but it relies on the Application (Apps) model; we are “forced” to consume the whole mag, we are not able to “buy songs from different musicians and burn them into albums”.

The Apps however properly address both client segments; on one side they provide an enhanced consumption (reading) experience for consumers and on the other side they allow more measurable marketing initiatives for the advertisers.

On everything else at the moment (the architecture of the industry, the business models, the way content is produced, edited) iPad has no or little influence.

While there was no need in changing how music content is produced, there are major changes today how new content is produced (blogs as an example) and news distributed in real-time (twitter as an example). The iPad App model does not address this.

The real challenges

As it seems, the new format is here to mainly rival the old format. This is not all bad news for newspapers looking to supplement the decreasing print circulations, however it does not introduce changes necessary to generate future sustainable wealth. And this necessary changes lie outside of the iPad and Apple.

The existing model does not address the biggest challenge we have with consuming information today; it rather sticks to the existing model and principles.

It does not change and adapt to the new ways the information is consumed today; it does nothing with regards to how social networks have changed the way content is produced, curated and editorial done (social networks as the new editors), it does not change the economics of content, neither what now possibilities the new platforms for distribution and aggregation are providing. It does little new on how marketing is embedded in the social web today (advertising is only one part). it does nothing to help implementing a more open architecture in print and publishing, it does not help the consumer to get out of the ancient closed environment of the publishers, it does not suggest the publishers how to charge for the content in an open world.

The fact that iPad tries to copy the iPod model, could lie his greatest danger; not that much for Apple, but quite more for others.

So, is iPad here to save the print and publishing industry? Nope, not by itself and not now, not in next couple of years while the industry will have to reinvent itself around some new paradigms.

Could iPad actually be bad news for the existing players?

There is a lot of experimentation today how the newspaper or magazine app of the future look like and how they should look like.

The prime focus of experimentation however should not be on the front-end, but rather on the back end side. New business & operational models and new architectures on the content creation, consumer & marketing engagement models, aggregation and distribution side.

No doubt, the iPad user base is increasing at a high pace.  Apple seems to believe (based on the very self-confident subscription model proposal) that the medium is compelling enough to drive the consumers also towards news and magazines. And that this large user base combined with industries desperation would move the publishers into this kind of a closed system.

According to Wayne Rosso (marketing & consulting executive music industry veteran), the record labels are more like Apple’s death grip hostages. If there is something to learn from the music industry it is the fact that there is little to nothing philanthropical about Apple that would support the “Apple is here to rescue the old media giants” mantra.

Interesting times and challenges, and another opportunity for the second (the first one) Slovene crowdsourcing project “The Slovene Manifesto: how to save democracy via new journalism and media models”.

Advertisements

Slovenski crowdsourcing projekt ali »Gooooodbye Apple fuer immer und ewig«

22/10/2010 § Komentiraj

Podnaslov bi lahko bil tudi »dragi Borut, evo ideje, kako narediti prvi korak k slovenski Silicijevi dolini«, oziroma »dajmo najprej poceni prototipirat a sploh imamo potencial na področju produktnega marketinga-managementa«.

Gremo k stvari. Eno najbolj vročih področij potrošništva zadnjega leta so tablice, iPadi, kjer Apple nima konkurence. Ne da nima konkurence, vsa potencialna konkurenca je očitno in prav nič simpatično izgubljena.

Kar gre nam Slovencem super na roko, saj imamo krasno priložnost da z majhnim vložkom pokažemo naše znanje na enem trših tržnih problemov ter hkrati s tem, ko poskrbimo za nekaj konkurence na globalnem trgu doprinesemo k blagostanju potrošništva (etično in socialno in ne samo zeleno osveščen projekt).

Kdo je Mr. iPad

Na trg je prišel v začetku aprila. Do danes se je prodal približno enih 8 milijonkrat.

Postal je sinonim za tablične računalnike.

V tem času si je zagotovil nekaj tisoč aplikacij, ogromno jih je namenjenih prav njemu- velikosti ekrana in drugim specifikam.

Ker se je nekam moral umestiti, se je ob prihodu pozicioniral, kot konkurenca Kindlu za branje knjig ter prenosnim igralnim konzolam ala Sony PSP.

Ni namenjen telefoniranju preko GSM protokola, lahko pa seveda preko IP telefonije.

Zanj obstaja obilo inovativnih in novih, nepredvidenih aplikacij uporabe (predvsem v tem je njegova inovativnost in genialnost) … in še več jih bo nastalo.

Zase zahteva (v Evropi seveda, tam od koder prihaja, je seveda cenejši) med EUR 499 in EUR 799.

Njegov mlajši, genetsko izpopolnjen brat, bi se mu naj pridružil v obdobju naslednjih šestih mesecev.

Sadjarjem je pomagal definirati nov trg, ki izjemno raste. Ne eni strani odžira del trga netbookom.

Sadjarska konkurenca iz sosednje vasi vidi na tem trgu ali novo priložnost ali pa enostavno mora začeti sodelovati in preprečiti padec prodaje lastnih mobilnih naprav. Niso pa naredili še nič, počitnice trajajo že doooolgo.

Ko se konkurenca odloči za (pre)dooooolge počitnice

A je kak razlog za tako dolge počitnice ali so enostavno leni? Jep, danes imajo izjemno dober razlog, nimajo pa ga za vso “lenobo” do začetka leta 2010 preden je iPad prišel na trg.

Za ilustracijo je najbolje, da poskušam razmišljati, kot Samsung.

Vemo delati mobilne naprave-telefone, ki gredo dobro v prodajo, tehnično so na nivoju konkurence ali celo superiorni, vključno z sorodnikom iPad-a iPhone 4.

Imamo tudi lastno mobilno platformo-operacijski sistem, ki pa trenutno še nima zadostne aplikacijske podpore, ki bi lahko konkurirala Apple. In tudi ni dovolj preverjena na napravah z ekrani večjega formata.

Edino pravo alternativo zaenkrat vidimo v Android-u.

Na trgu še ni 9 inčnih Android naprav in aplikacij specifičnih za ta format- torej sadjarjem zaenkrat ne moremo zares konkurirati na področju aplikacij.

Če vseeno naredimo 9 inčno napravo se spopademo direktno z Golijatom. Pri vseh minusih (ni aplikacij, prepoznavnost) bi za kak bolj masoven uspeh produkta morali s ceno biti zelo agresivni.

Na trg bi radi prišli pred božičem, da postanemo del nakupovalne mrzlice.

A sadjarno, da naj kar napademo?

Uf, ta bo težka, a lahko še malce počakamo in razmislimo? A se lahko kako drugače pozicioniramo, kot Apple? In pri tem izkoristimo obstoječ ekosistem Android-ovih aplikacij, ter dodamo še kako funkcionalnost, ki je iPad nima?

Kako, da ne, seveda lahko, nič lažjega:

  • zmanjšajmo ekran na 7 inčev, kjer bodo obstoječe Android aplikacije še zmeraj delale, naprava bo pa tudi šla v vsak malo večji žep
  • dodajmo možnost telefoniranja, ki ga iPad nima
  • dodajmo kameri, ki ju iPad nima
  • obvezno rabimo GPS, saj ga nekateri iPad-i nimajo
  • Pozicioniramo se, kot- all-in-one tablet, sporočilo trgu bo pa »zakaj bi nosili iPhone in iPad, ko pa lahko nosite samo Galaxy Tab« in izpostavimo video konference (iPad nima kamere) in navigacijo (iPad Wi-Fi nima GPS-ja)

A moramo biti pozorni še na kaj drugega? Ah, seveda, ne smemo si odžreti lastnenga tržnega deleža na trgu mobilnih telefonov, kjer iPad sploh ne igra, saj imamo tam dokaj uspešen Galaxy S.

Ni problem, bomo ceno tako nastavili, da bo galaxy Tab dražji od galaxy S, ki stane med 500 in 600 EUR brez subvencij (predvsem operaterjev), nekateri mobilni operaterji pa ga v »splošni akciji« ponujajo tudi po 400 EUR. Hmmm, če predpostavimo, da se naslednje leto cena S ustali med 400-500 EUR, potem Tab moramo ponuditi nekje med 600-700 EUR brez subvencij.

In, a smo potem res zmagali?

Tako nekako bi lahko zgledal dejanski dialog v Samsungu, ki je dosti logičen a zelo interno orientiran- ne vem če so imeli kaj časa posvetovati s trgom.

Po moje je Samsung naredil tisto kar je v danem trenutku, in ob danih dejstvih, lahko. Tako, kot ostali so pa sami krivi za spanec do aprila 2010.

Neumnost bi bilo namreč splaviti 9 inčno napravo, ki je direktna konkurenca iPadu v trenutku, ko zanjo ni pravih aplikacij. Tako pa Samsung proba zavzeti nek srednji prostor in potencialno ustvariti kak nov tržni segment. Izbrali so boljšo od dveh (v tem trenutku slabih) možnosti.

Razmišljanje zgleda zelo interno, ker so morali in hoteli nekaj narediti v kratkem času. Uporabniki pa bodo povedali ali se da telefonirati s 7 inčno napravo, oziroma a je cenovna logika tudi tržno sprejemljiva.

Po moji presoji iPad ostaja brez konkurence. Samsung je pred kratkim tudi najavil cene svojega Galaxy Tab. Pri nas še niso obljavljene, je pa O2 v Nemčji najavil ceno 759 EUR. To je sicer pri plačilu na 24 obrokov, direktne cene brez vezav na žalost ni podane, tako da je v tem trenutku nemogoče reči kakšna bo dejanska cena brez in s subvencijami. Taka cena je izjemno samozavestna- beri premalo agresivna, da bi lahko naredili karkoli »masovnega«.

Je se pa še enkrat več pokazalo Apple-ovo mojstrstvo pri postavljanju cen- konkurenci niso pustili nobenega manevrskega prostora.

Slovenski crowdsourincg projekt

Cilj je enostaven- vsebinsko dati nasvet največjim proizvajalcem naprav kaj in kako uspešno pozicionirati pravo konkurencu iPad-u, zgornje »Samsung like« razmišljanje pa lahko da kako mogoče uporabno idejo.

In zakaj projekt?

Ker proizvajalci in njihovi veleumi tega očitno niso zmožni, mi pa imamo ambicijo postati nova Silicijeva Dolina.

Ker zna malce možganskih vaj, namesto vsakodnevnih kritik in tarnanja blagodejno vplivati na, po Borutovih besedah  “okostenelo atmosfere doma in mentaliteto dežele”.

Steve Jobs je že reševal glasbeno, sedaj rešuje medijsko in bi lahko bil primeren za reševanje naše blaginje- lahko se “prišlepamo” na en tak trendy val.

A ima kdo kake izkušnje z organizacijo-infrastrukturo crowdsourcing projektov?

Razlika med B2B in B2C kupcem

20/10/2010 § Komentiraj

Ko smo, nekaj par let nazaj, iskali pravo osebo za področje tržnega B2B komuniciranja, večina kandidatov pa je imela B2C izkušnje, me je zanimalo kaj kandidati sami menijo o tem kako bi se znašli v B2B svetu.

Zakaj se mi zdi potrebno in pomembno razumeti razliko

Vprašanje »kakšna se vam vsebinsko zdi razlika med B2B in B2C marketingom«, ki je bilo mišljeno, kot nek lakmus, da dobim občutek ali kandidati, ki so večinoma prihajali iz oglaševalskih agencij, poznajo osnovne koncepte B2B, se je izkazalo, kot dobra iztočnica za zanimive debate. Ki smo jih na žalost takrat zavoljo omejenega časa razgovora morali prekiniti.

Večina odgovorov in diskusij (oziroma prepričanj) je sledila konceptu “tudi v službi smo vsi samo ljudje”. Zato v B2B svetu veljale enake zakonitosti in pristopi, razlika med B2B in B2C marketingom je, bolj kot ne, zanemarljiva.

S tem vprašanjem se pozneje nisem več kaj dosti ukvarjal. Vse dokler nisem še sam malce zaplul v drugo smer, v B2C vode ter ob drugi priložnosti, med raziskovanjem aplikativnosti socialnih omrežij na B2B svet.

Razumeti razliko se mi je zdelo pomembno, ker prihajam izkustveno iz drugega sveta (B2B), imam svoje izdelane poglede, ustaljene navade, principe in orodja: da ne zagrešimo kake neumne napake na osnovi preveč ustaljenih lastnih navad in prepričanj.

Ma kaki B2B, v današnjem povezanem svetu je vse samo še P2P ali H2H!

A je razlika res tako trivialna v smislu “B2B trženje je trženje potrošnikom, ki jim njihove izdatke plača podjetje« in se zato vse začne in konča pri istih principih human2human, person2person komunikacije?

To, da smo vsi ljudje drži. Na osnovi tega, nekateri zagovarjajo mnenje, da prave razlike med B2B in B2C marketingom (“B2B and B2C marketing are the same. They’re both marketing to people.”) ali komunikacijo (»We are all consumers at some point in the day«) ni.

Ker marketing ni samo komunikacija ampak paradigma vpeta v organizacijo in njene procese, je razlika med B2B in B2C vseeno malce več, kot nesignifikantna. Že samo, če pogledamo kompleksnost B2B prodajnega (recimo raje nakupnega) procesa in vpetost v marketinga vanj, vidimo kar nekaj upoštevanja vrednih, razlik. Vpliv razlike na samo marketinško funkcijo si zasluži svoj zapis, zaenkrat bi ga samo ilustriral z »doma kupujem s srcem, v službi z možgani« slikco.

Katera so torej ključna področja na katerih se B2C in B2B kupci razlikujejo in ki vplivajo na izbiro strategij, taktik in orodij ter sporočil skozi različne faze nakupnega procesa? Spodaj naštetih je nekaj področij, ki so pomebne kako se lotimo tako marketinških, kot prodajnih aktivnosti. In če ima kdo še kak dodatek je več kot dobrodošel.

Značilnosti B2C kupcev

Doma kupujemo izdelke zase, sorodnike, prijatelje.

Izdelke uporabljamo sami.

V večini primerov ne pričakujemo, da se investicija finančno povrne ali izdatno zniža stroške gospodinjstva.

Razen, ko kupujemo hišo izdatki niso v rangu najemanja kreditov, lahko bi rekli, da nakupi praviloma in v večini primerov ne predstavljajo enormnega osebnega tveganja.

Odločamo se sami ali v zelo ozkem krogu, nakup je dostikrat impulziven in emotiven.

Velik faktor je zavezanost blagovnim znamkam.

Nakup ima dostikrat značilnost enkratne transakcije.

Če gre po nakupu kaj narobe, bomo brez mobilca, pečice, hladilnika, tudi avta preživeli kak dan ali dva ali celo dlje. Tudi, če nov LCD televizor pade iz šestega nadstropja stanovanjska skupnost ne bo utrpela nepopravljivih posledic.

Ok, kako pa B2B?

Tveganje in izpostavljenost B2B kupca je lahko enormna

Podjetja kupujejo načeloma dražje reči in so zato izpostavljena večjemu tveganju. Nakup je zato nujno bolj prevdaren. V službi in pred očmi kolegov hočemo izgledati, kot nekdo, ki je sprejel, zagovarjal dobro rešitev.

Zato smo več časa pripravljeni porabiti za informiranje, raziskave in primerjave.

Kot kupcu nam je skozi vse faze nakupa pomembno biti dobro informiran saj nočemo tvegati, da nakup ne bi bil dober in ustrezen. Pomembno nam je, da zaupamo. Na področju tehnoloških nakupov je zelo (že desetletja) znani rek »še nikoli niso nikogar odpustili, če je kupil pri IBM«- pripravljeni smo plačati več, če zaupamo v tisto kar kupujemo.

Zakaj kupujemo v B2B svetu?

Ključni cilji podjetja so prihodek, dobiček. Ker nakupi slediju cilju ali povečanja prodaje ali zmanjšanja stroškov (sem sodi povečanje učinkovitosti poslovnih procesov), se pri večjih investicijah naš svet nujno vrti okrog ROI.

Naše zahteve in cilji so malce bolj zahtevni, kot v B2C. Kaj pridobimo z nakupom, kakšno ocenjeno poslovno vrednost nam bo prinesel določen nakup. Katere poslovne cilje zadosti nakup, katere taktične cilje, katere iniciative, katere regulative?

Kot kupec pričakujemo, da nam pri odločitvi nekdo pomaga- pokaže vsebinsko vrednost, poda določene izračune, z nami naredi business case za naše podjetje. In spet je pomembno zaupanje, da bomo dosegli vse predpostavke.

Za koga kupujemo v B2B svetu?

V podjetjih dostikrat ne kupujemo zase, ampak bomo izdelek umestili v storitev ali izdelek za naše naročnike. Kupujemo zase in za podjetje.

Poprodajne aktivnosti

V B2B je nakup bolj dolgoročen in smo pripravljeni na bolj dolgoročno sodelovanje.

Kot kupcu nam je pomembno, da tudi po nakupu nekdo ostane z nami in poskrbi, da se naša pričakovanja pred nakupom uresničijo. Ali skozi implementacijo produkta-rešitve, šolanja, podporo uporabi, vzdrževanje, pričakujemo hitro reakcijo, ker lahko v nasprotnem primeru naš posel trpi.

Nakupni cikel in vloge.

Nakup praviloma traja dlje, vpletenih je lahko več vlog, mogoče celo organizacij ter posameznikov katerih cilji se s časom lahko spreminjajo.

Vpletenih je več centrov odločanja. Nekateri imajo vsebinsko vlogo, drugi (kot nabava, komerciala) vlogo znižati ceno ali zagotoviti kakšne druge ugodne prodajne pogoje. V nakup je vpleten CXO nivo, kupujejo strokovnjaki. Odločitve se ponavadi sprejemajo za zaprtimi vrati.

Nekateri se s profesijo nakupovanja ukvarjajo profesionalno in vsak dan (naletel sem že na izjemno dobre »procurement« ljudi), imajo kilometrino, znajo kupiti in doseči izjemne pogoje.

Ozka usmerjenost

Poslovni cilji so dostikrat zelo unikatni in specifični za naše okolje, podjetje. Mogoče delujemo tudi v zelo specifični industriji.

Kot kupec smo unikatni, nočemo biti percipirani, kot del masovnega trga.

Status Quo je kralj

Že prej, še posebej pa danes, v času neznank in pomanjkanja delovnih mest, smo zelo previdni v svojih odločitvah. Eden ključnih ciljev je postala varnost delovnega mesta, ki pomeni še večjo zadržanosti in previdnost pri nakupih.

Kot kupec ne maramo sprememb, če nas lahko ogrozijo, status quo je naš kralj … tudi na račun zdravja podjetja.

Politika in njeno razumevanje trga. Na primeru minulih volitev.

11/10/2010 § Komentiraj

Poslušam in prebirem izjave, poskušam razumeti kako sami razumejo in interpretirajo rezultate.

»skrbi nas, da so se volitev udeležili predvsem starejši« … »mladi imajo občutek, da v tej družbi nimajo izhoda« … »sprememb ni mogoče pričakovati« … »še manj vsebinskih debat« … “Projekt X je tukaj gotovo odigral veliko vlogo pri konkurenci, če ga ne bi bilo, bi bilo vse drugače,” …

Če bi stranke, liste, kandidatke & kandidati bili podjetja, bi po uspešnem ali neuspešnem zaključku leta, sledil pogovor med upravo in nadzorniki, v stilu spodaj- vse seveda s pozitivnim ciljem razumevanja uspešnosti/neuspešnosti ter morebitnih korekcij upravljanja.

Kaj morajo (med drugim) podjetja vedeti o svojem trgu?

Preden grem na pogovor/prašanja, samo še kratka pojasnila glede ozadja:

Podjetje mora trg opredeliti in ga segmentirati. Mora vedeti a cilja na kar vso civilizacijo ali le njene posamezne dele. Če prodajamo pesek, lahko afričane (vsaj oni saharskin del), kot trg, kar izpustimo.

In razumeti razlike med segmenti. Če prodajamo en produkt sol, jo bomo pri nas prodajali cestarjem pozimi za soljenje cest, izralski farmaciji pa na primer celo leto.

In vedeti kateri segment je primarni kupec njihovih izdelkov. Primarna ciljna skupina je najbolj dovzetna za naše produkte in sporočila in tudi najbolj profitabilna.

In vedeti segment ustrezno nasloviti. Ko prodajamo mobilno naročnino nagovarjamo(jo) mladce s sexi taščami, starejšo pupulacijo pa s čem drugim.

In segmentu ponuditi  ustrezen produkt. Če nujno hočemo prodajati sol v Izrael, je prodaja soli za pluženje izraelski zimski snežni službi slaba strategija.

Kupec mora s produktom imeti pozitivno osebno izkušnjo, izkušnjo ustrezno pričakovanju. Blagovna znamka (BZ) Slovenija ima dober brand pri turistih, ki pridejo k nam prvič. Ker so pričakovanja nična. Je pa to BZ vseeno boljši scenarij, kot pa kupec z visokimi pričakovanji, ki ostane razočaran.

No, pa gremo na pogovor med nadzorniki in upravo.

Res ne razumemo zakaj v našo trgovino hodijo tisti, ki nikoli nič ne kupijo!?!

Uprava (o razlogu za neuspeh): »skrbi nas, da so se volitev udeležili predvsem starejši«.

Nadzorniki: Očitno so »starejši« volili nasprotno opcijo. Če že niso izbrali vašega produkta, a ste se mogoče vprašali, če ste jim sploh ponudili pravi izdelek?

A tak izdelek sploh imate ali pa imate en univerzalen izdelek za vse tržne segmente? A veste katere lastnosti mora tak izdelek za »starejše« sploh imeti? Da bodo vsaj naslednjič kupili vašega.

Za kakšno strategijo ste se odločili? Ponuditi trgu en izdelek in upati na uspeh ali raziskati potrebe trga in plasirati izdelek, ki ga trg dejansko potrebuje?

Zakaj nam ne uspe privabiti primernih kupcev?

Uprava (o razlogu za neuspeh): »mladi ne pridejo na volitve, ker imajo občutek, da v tej družbi nimajo izhoda.«

Nadzorniki : Očitno je predpostavka, da bi vaš produkt mladi kupili a vam mladih nekako ni uspelo privabiti v trgovino.

A imate kakršnekoli podatki, ki potrjujejo predpostavko, da bi mladi vaš izdelek sploh kupili? Ali pa je to samo lastna ocena neuspešnosti tržne akcije?

A tega (da so mladi vaši kupci) niste vedeli že prej? Če bi vedeli in to upoštevali, a ne bi bilo lažje? Lahko bi jih ustrezno naslovili in »mobilizirali«, oziroma pripeljali v trgovino.

Imamo najboljši “produkt” na svetu- ne vemo pa zakaj sedaj po dveh letih uspešne prodaje izgublja tržni delež?

Uprava (o razlogu za neuspeh): »v prejšnji akciji smo prodali več sto tisoč kilogramov sprememb. tokrat ne gredo v promet«.

Nadzorniki: A imajo mogoče kupci slabo izkušnjo z vašim produktom, ki ste ga poimenovali »spremembe«?

A je mogoče, da so uporabniki sedaj, ko imajo z izdelkom neposreden stik in osebno izkušnjo, razočarani? Razočarani, ker izdelek ne dosega obljubljene kakovosti?

Pa ta trg je čisto neumen- a »projekt X« jim je všeč?

Uprava (o razlogu za neuspeh): “Projekt X je tukaj gotovo odigral veliko vlogo pri pozitivnem rezultatu za nasprotno stran. Če tega ne bi bilo, bi bilo drugače,”.

Nadzorniki: Bravo!!! … in hvalabogu za končno nekaj manj megle na koncu tunela. Ste našli vsaj eno stvar, ki izgleda, kot faktor uspešnosti. Samo ponoviti bo treba več projektov X in, brez skrbi, vaše storitve bodo šle za med.

In recept?

Najprej je potrebno identificirati ključni razlog neuspeha.

Med organizacijami, ki delujejo po, vsaj malce bolj, tržnih principih, bi ta razlog poimenovali »nepoznavanje in nerazumevanje lastnega trga«, sam bi pa ga uvrstil tudi pod »blagovne znamke vse bolj izgubljajo stik s potrošniki in realnostjo«.

Recept pa tudi ni noben BavBav saj ga podjetja, v boju za preživetje, zelo dobro poznajo in uporabljajo. Držati se je treba kakega, mogoče dveh ali celo treh osnovih tržnih principov. Mogoče kakega celo po uspehu na volitvah.

Katero funkcijo rabi moj novi mobilni telefon?

08/10/2010 § Komentiraj

Ko prisluhniti trgu ni dovolj- vsi bi radi večje, boljše, hitrje, pravih idej pa malo.

Recimo, da mi Steve da nalogo prisluhniti trgu in mu začrtati smer generacije 5 njihovega telefona. Nič lažjega, znam Google-ati, brati in si ustvariti lastno sliko.

»Moj iPhone 5.0 rabi vsaj 5M kamero, vsaj, saj je to edini fotoaparat, ki ga z družino nosimo s sabo na potovanja« … »Jaz nujno rabim HDMI izhod, ker doma gledamo filme v ločljivosti HD direktno iz telefona!« … »Štirka ima res zanič uporabniški vmesnik, dajte mi spet nazaj tistega iz trojke!« … »Moj novi mobilc mora vedeti sam dawnloadati ves porno material z neta, avtomatsko in neprestano« … »Prosim? Ne, jaz bom počakal do šestke, ker petka še ziher ne bo ok« … »Nujno rabim možnost, da si namestim na telefon še Android« … »Moj mora biti odporen na vodo.« … »Moj mora imeti fotovoltaične solarne celice, se priklopiti na hišno omrežje, doma imamo svojo elektrarno.« … »Moj mora imeti višinomer in mora biti iz več polykarbonatskega materijala.« … »Moj mora imeti OMAP4430/40, ki operira na 720 MHz/1+ GHz. Kako? Ne veš kaj je to?«.

slikca by Bizzaro

A Google in Microsoft res nimata boljših idej, kot slediti Apple-u?

No ja, so sicer bolj same tehnikalije a za začetek bo. Grem potm gledat, če imajo Google-ovi pristaši kake bolj uporabne ideje?

A želje glede novih verzij Android mobilnih naprav so približno enake. Če lahko poenostavim, se v večji meri zgledujejo po Apple-u: »Prečistite, oziroma deliberalizirajte, mi prosim Androidov trg aplikacij! Preveč postaja podoben svinjaku« … »Hočem take aplikacije, kot jih ima Apple!«.

Hmmm, grem pogledat še k Microsoft … »Microsoft, daj prosim plačaj razvijalcem aplikacij za iOS in Androida, da bodo še vsaj kako aplikacijo razvili za tvojo sedmo platformo«.

Na koncu lahko uporabne predloge spravim v en žep: »moj naslednji telefon mora biti zastonj«, »bilo bi fino, če bi klici manj prekinjali«, »nujno rabim projektor«, »potrebujem absolutna varnost, da mi omogoči varno plačevanje, ker ne maram kartic«.

A bi me kdo poslušal prosim? Imam milijon uporabnih idej!

O tem, kako Apple pridobiva ideje in se odloča o produktih, prihodnjič.

Kar je vseeno presenetljivo je, da še danes, ko živimo mantro in  paradigmo “dvostranskih in realnočasnih komunikacij” v svetu social medijev, le-to zna in izkorišča malokatero podjetje.

No, vsaj mene, kot uporabnika, HTC niti enkrat ni vprašal, kaj si mislim o trenutnem in kaj mogoče želim od svojega naslednjega telefona (jep, prepad med nekaterimi blagovnimi znamkami in trgom se veča, saj v obstoječih modelih množice posrednikov izgubljajo neposreden stik s potrošnikom). Bi z veseljem pomagal, imam milijon idej … no, pravzaprav samo eno.

Imam samo eno ključno skromno željo- zastonj gostovanje v tujih omrežjih.

Kar si  želim je globalni roaming za ceno domačega, »flat fee global romaing«.

Kaj mi pomagajo google maps in ostale podatkovno požrešne aplikacije, če je za njih uporabo treba po bančni kredit, zavoljo pregrešno dragega gostovanja.

In za to funkcionalnost sem pripravljen plačati več, kot bo stal novi iPhone verzije 5.

Današnje alternative zastonj gostovanja.

Kake alternative imam pa danes?

Nakup pre-paid kartice lokalnega operaterja- zanjo sem na irskem plačal 10 EUR in v ceni dobil 10 EUR kredita. Nisem srfal, je pa zadostovalo za teden dni lokalne telefonije v druga mobilna omrežja.

Slaba plat te rešitve je, da se tisti, ki te kliče od doma,  še zmeraj ne more izogniti plačilu mednarodnega klica.

Nadalje, dveh SIM kartic ne podpira noben »pameten« telefon, kar pomeni, da ali na svojo stalno številko nisi dosegljiv ali pa nosiš v žepu dva telefona. Če ima kdo boljši scenarij, bom hvaležen.

Wifi je seveda super varianta tam kjer je signal. Ko sem nazadnje nujno rabil Google maps, nekje na obrobjih mesta Chiang Mai na severu tajske izgubljen z vespo sredi noči, prijaznih tajcev pa od nikjer, nisem kaj dosti razmišljal iskati kako zastonsko WiFi mrežo ampak sem se moral vdati plačilu gostovanja prenosa podatkov.

Pa kaj nakladaš, gostovanje v omrežjih ja ni stvar proizvajalcev.

Kot uporabniku mi je malo mar, če globalni roaming danes ni domena apple-a ali google-a ampak mobilnih operaterjev, glavna zavora pa so trenutni vpeljani poslovni modeli. Mojo nagrado dobi tisti, ki bo spremenil obstoječe stanje, preživele modele in mi ponudil nekaj kar ima direktno korist zame, kot končnega uporabnika.

In vsi trije veliki so znani po tem, da spreminjajo trge, uvajajo nove poslovne modele. Tako Apple, kot Google in kmalu tudi novi tekmec Facebook.

Kaj sem se naučil o prihodnji funkcionalnosti mobilnih telefonov:

  • Proizvajalci še zmeraj govorijo bolj ali manj o tehnologiji
  • Zaenkrat še zmeraj Apple vodi pri idejah kaj in kako naj uporabniki mobilno napravo uporabljajo ie. aplikabilnost tehnologije
  • Obe platformi sicer omogočata izjemno široko paleto aplikativnosti, meja so le ideje
  • Na nekaterih področjih se pa vseeno soočata z mejami poslovnih modelov in močnih obstoječih monopolov in interesov- globalni roaming
  • Uporabniki moramo tehnologijo ocenjevati po principu uporabnosti in ne o njenih karektaristikah, o tem morajo pa začeti razmišljati še vsi proizvajalci

In kateri telefon bom “kupil”?

Kdo bo dobil mojo nagrado v smislu nakupa novega »telefona«? Facebook-ova platforma je najbliže globalnemu »roamingu«. In tudi zato ideja o FB mobilnem telefonu ni tako napačna.

A ker to zna postati realnost v ne tako bližnji prihodnosti, se v primeru nakupa v naslednjem letu, nagibam k platformi, ki ji zaenkrat vsi samo še sledijo.

Where Am I?

You are currently viewing the archives for oktober, 2010 at biznis strategije ideje marketing.

%d bloggers like this: