V Slovenijo prihaja novo marketinško orodje- »Groupon« za produkte

18/01/2011 § Komentiraj

Večina marketingarjev pozna podjetje Groupon in njegov uspešen poslovni model, potrošniki pa zavoljo ugodnih cen, ki jih ponujajo, bolj poznamo njegove slovenske izpeljanke. Groupon, kot marketinško orodje, zagotavlja, da kar najširša množica potrošnikov preizkusi storitve, kot so restavracije, masaže, frizerske in podobne storitve. Diskontna cena (vsaj 50% nižja od vsakodnevne) pritegne potrošnika, ki preizkusi storitev in če je z izkušnjo zadovoljen postane mogoče celo lojalen kupec. Opisani model, ki je alternativa predvsem oglaševanju, je v tujini izjemno uspešen.

Če torej koncept uspešno deluje na področju storitev, a bi se ga dalo uporabiti tudi pri izdelkih za široko potrošnjo? Izkušnje iz tujine in nekajmesečni premislek pravijo, da se odgovor nagiba v »da, seveda, z majhnimi modifikacijami« smer.

In ravno zato sva se dva entuziansta odločila slovenskemu potrošniku ponuditi prvo tryvertising trgovino testiRaj, ki bo potrošniku omogočila, ne samo cenejši, ampak brezplačen preizkus novih izdelkov.

Tryvertising trgovina- trgovina v kateri potrošnik ne plačuje z denarjem

Tryvertising trgovina je fizičen prostor v obliki trgovine v katerem se potrošniki seznanimo z izdelki (največkrat gre za novosti), ki jih preizkusimo kar v trgovini ali pa kasneje doma. Vseeno pa to ni prava klasična trgovina saj izdelkov v njej ne plačamo z denarjem.

Japonski, oziroma azijski potrošniki, so imeli prvi priložnost preizkusiti vse prednosti modela, kasneje pa še ameriški (California in Brazilija) in evropski.

prvo tryvertising trgovino so odprli v tokiju

testiRaj je za izdelke tisto, kar je Groupon za storitve- katere izdelke lahko preizkusim?

V testiRaj bo potrošnik lahko preizkušal tako FMCG izdelke (takoimenovani »fast moving consumer goods«), oziroma po slovensko izdelke za široko potrošnjo (hrana, pijača, kozmetika, izdelki za dom, izdelki za domače ljubljenčke), kot tudi elektronske naprave (mobilna, zabavna elektronika).

simbolična slika izdelkov, ki se jih bomo trudili ponuditi potrošniku

Kaj je tryvertising?

Tryvertising je skovanka besed »try« ter »advertising«, »poskusiti« in »oglaševati«, kar bi v prevodu pomenilo »oglaševanje preko poskušanja«.

Kot se že nekako da razbrati iz prevoda je tryvertising marketinški koncept pri katerem se potrošnik seznani z izdelkom tako, da ga poskusi. To mu omogoča, da se za nakup odloči na osnovi lastne izkušnje in ne na osnovi oglaševalskega sporočila.

tryvertising ni samo preizkušanje okusa hrane, tryvertising ima številne pojavne oblike

Preizkus izdelka potrošniku omogoči blagovna znamka

Potrošnik lahko torej preizkuša izdelke zastonj. Kdo mu pa to omogoči in s kakšnim namenom? Kako so torej v zgodbo vpletena podjetja, oziroma blagovne znamke (BZ)?

Če smo v vlogi vodje marketinga, brand managerja, produktnega vodje-marketingarja se nenehno soočamo vprašanji, kot so »kako naj naš izdelek pritegne pozornost v času, ko je vse več promocij in reklam?« … »kako naj prepričamo potrošnika, da preizkusi naš izdelek?« … »kako naj pridobimo čimveč povratnih informacij o našem izdelku od potrošnika?« … »kako lahko pomagamo potrošniku sedaj v času slabe ekonomije?« … »a je okus primeren« … »kaj pa cena?« … “pa embalaža?”

Recimo, da sta problema »preizkus izdelka« in »povratna informacija potencialnega kupca« dovolj pereča, da se ju lotim. Raziščem orodja in pristope, ki so mi na voljo in se odločim preizkusiti nov marketinški koncept testiRaj. Sedaj moram samo še zagotoviti potrebno število izdelkov ter jih dati na voljo v trgovino testiRaj.

In tukaj potem pridemo  do sorodnosti z Groupon-om: nizka cena (pravzaprav € 0) pritegne potrošnika, ki moj izdelek preizkusi in če je zadovoljen z izkušnjo se odloči postati občasen ali lojalen kupec. Torej, podobno dodano vrednost, kot jo zgoraj opisani koncept Groupon ima  za storitve, lahko ima testiRaj za izdelke.

marketinški izumi bogatijo tudi besednjak, pri nas bo izraze še treba prevesti

Ključna razlika med Groupon in testiRaj- povratne informacije o izdelkih

Prava vrednost koncepta testiRaj ni samo oglaševanje s preizkusom, ampak povratne informacije. Namreč, v zameno za preiskus izdelka potrošnik izpolni kratko spletno anketo o izdelku. Potrošnik tako preizkus plača s svojim mnenjem, ki ga dobi blagovna znamka v zameno za izdelek.

Gre za dogovor med blagovno znamko in potrošnikom o izmenjavi nečesa, kar oba potrebujeta- potrošnik izdelek, BZ pa povratne informacije.

poslovne in marketinške odločitve ne smejo temeljiti na lastnih domnevah- potrošnika je treba vprašati

Kaj torej lahko testiRaj stori zame, brand managerja, produktnega vodjo, marketinškega vodjo?

S tem, ko zagotavlja prvi preizkus izdelka omogoča učinkovito razdeljevanje izdelkov oz. vzorcev- potrošnik sam izbere in se odloči izdelek preizkusiti.

Če gledamo potem še naprej iz vidika promocije, testiRaj ponudi še dodano vrednost, ki jo običajne promocije in degustacije ne nudijo. Povratno informacijo namreč, s katero potrošnik »plača« izdelek, BZ pa dobi odgovore na zastavljena vprašanja: testiRaj je primeren za testiranje novega okusa ali embalaže obstoječih izdelkov ali v celoti za testiranje novih izdelkov na trgu.

testiRaj se pa lahko izkoristi tudi, kot komunikacijski kanal pred lansiranjem ali kot podporo oglaševalski kampanji v času lansiranja.

pepsi je na lastni koži izkusil pomembnost raziskav in povratnih informacij potrošnikov

Malo za šalo, malo zares: “če bi Pepsi vedel za našo trgovino bi mu prihranili večino od $35 milijonov porabljenih za novo embalažo, ki jo je kmalu spet zamenjala stara.

Sem odgovoren za produkte in bi rad izvedel več o storitvi v Sloveniji

Ekipa testiRaj bo seveda vesela vsakega interesa, saj trenutno zelo aktivno dela na spisku produktov in naročnikov preden se trgovina odpre, kar bi se pa naj zgodilo kmalu, predvidoma marca letošnje leto.

Trenutno si lahko na naši spletni strani ogledate kratko predstavitev po kateri nas lahko povabite tudi na klepet info@testiraj.eu.. V kratkem bo na voljo tudi predstavitvena animacija ter seveda fejsbook profil za potrošnike … zato se nas splača spremljati.

Spremljajte nas lahko na LinkedIn 

“V živo” pa na Twitterju 

In kdo so posamezniki, ki se trudijo potrošniku ponuditi tako nobel reč, kot so zastonj izdelki?

Idejna mama, evangelistka in frontmenca projekta je Irena, partner in pametovalec na projektu pa so moja malenkost.

Za kvaliteto povratnih informacij bo skrbela Petra iz Semantia-e, za vse kar se pa bo lepega in dobrega dogajalo na naši spletni strani pa bodo krivi Matej in Mare in Boštjan iz Kreatorij-a.

Ključni pa boste seveda Vi naročniki, blagovne znamke in seveda potrošniki.

Advertisements

Paper.li ali kako postati urednik svojega časopisa

04/01/2011 § Komentiraj

Pred nekaj meseci sem naletel na krasno orodje za konsolidacijo naraščajočega števila virov informacij, ki vsak dan bolj »onesnažujejo« moje življenje v spletu. Težko se je znajti v tem oblaku, ko pa vsak dan nastajajo novi viri vsebin, izluščiti je treba relevantnost in pomembnost, zmeraj več je spama, če uporabljaš zmeraj iste vire ne širiš svojih obzorij … časa pa tudi ni neskončno.

Zato je fino najti kako tehnologijo ali storitev, ki vsaj  nekaj od naštetih reči naredi namesto tebe.

Leta nazaj je bila to striktno domena javnih medijev, splet pa je, tako kot mnoge druge reči, tudi to stvar obrnil na glavo.

Selitev bralcev in posledično marketinškega denarja na splet je drastično vplivala na klasične medije

Tako pri nas, kot v tujini smo zadnja leta doživljali konstanten upad prodaje časopisov in revij. Ključen razlog je selitev bralcev v splet, ki je za sabo potegnila tudi selitev oglaševalskega denarja.

Medtem pa je obstoječa industrija tiskanih medijev (in drago plačanih managerjev) apatično in brez velike volje po spremembah opazovala ter se izkazala, kot izjemno nefleksibilna in neuspešna slediti novi realnosti v smislu potrebnih sprememb uredniškega pristopa, oglaševalske infrastrukture, pritoka denarja … skratka ni bila sposobna spremeniti, več kot 100 let starega poslovnega modela.

Časopis mi ne more ponuditi več, kot 20% zame relevantnih informacij.

Novice še zmeraj nastajajo na podoben način, ko včasih, se je pa drastično spremenila distribucija medtem pa vsebine nastajajo na popolnoma nov način (blogi in podobno). Tudi virov novic in vsebin je vse več.

Eden izmed problemov, ki jih imam sam s klasičnimi mediji je relevantnost informacij. Sam sem leta bil reden bralec Sobotne Priloge medtem, ko je danes skoradja ne kupim več (mogoče čisto ritualno pred sobotno kavo v mestu), ker 80% vsebine zame ni relevantne- tistih 5% raje preberem na spletu. Podobno je z ostalimi mediji in večino revij.

Dnevni časopisi morajo naslavljati čimširšo množico, če hočejo doseči potencialno čimvečji trg naročnikov in oglaševalcev. Kar pa za bralca ni nujno najbolje.

Zame idealen časopis je pisan na kožo (skoraj) vsakemu bralcu posebej s tem, ko mu ponudi zanj maksimalno relevantne in kakovostne informacije in vsebine. Vse to iz skoraj brezmejnega števila obstoječih virov … in me pri tem konstantno ne bombardira z nerelevantnimi reklamami.

In kake so spletne/tehnološke alternative?

Najboljše orodje in najboljši približek za distribucijo relevantnih informacij je danes twitter, ki omogoča, da novice hitro preletimo in če opazimo kaj zanimivega jih tudi v originalnem viru preberemo.

S spremljanjem drugih v svojen twitter accountu sami določimo relevantnost vira. Pomankljivost tega avtomatizma je ta, da mogoče kaj pomebnega za nas zamudimo. Manjka torej pamet, ki bi na osnovi naših bralnih navad (in mogoče navad bralcev, ki berejo podobne reči) ponudila še kako dodatno vsebino (ne na twiteer nivoju virov, ampak na nivoju vsebine)- sedaj to delamo sami, ko dodamo kak nov vir.

paper.li- moj lastni časopis

Švicarsko podjetje Small Rivers se je odločilo, da ta način spremljanja novic (torej twitter stream) spremeni v čisto »tapravi« personalizirani dnevni časopis v obliki storitve paper.li.

Kaj torej paper.li dela? Pregleda celoten twitter stream, analizira vir informacije, preveri njegovo relevantnost in splošno priljubljenost (bralnost) ter, kot končni izdelek iz originalne vsebine sestavi tvoj lastni časopis … vključno z arhivom izdaj.

moj lastni dnevni cajtung

Vir vsebine so torej poljubni viri (tudi časopisi, blogi, portali, članki), ki jih sam določiš (urednik je torej uporabnik sam), za distribucijo (in deloma agregacijo) poskrbi twitter, za formo in kontekst (ter agregacijo) pa paper.li.

Članke lepo razdeli v različne predefinirane sekcije časopisa (business, tech, education), kar pomeni, da paper.li ve poiskati kontekst določene vsebine in jo pravilno umestiti. Dodatno fiksnim sekcijam, lahko članke beremo tudi po “twitter hashtag-ih” (to so tisti  “#” znakci, ki jih dostikrat zasledimo v našem streamu).

Ne samo enega, lahko imam več osebnih časopisov

Seveda je možno časopis narediti iz poljubnega twitter streama, kjer nam je lahko v veliko pomoč listorious.com– imenik različnih twitter list. Če te zanima fotografija si lahko narediš lastni spletni časopi na osnovi http://twitter.com/#!/petapixel/best-of-photography.

Te zanima marketing ali mogoče bolj specifično B2B marketing? Kein problem.

Na žalost slovenščina (oziroma “luščenje” konteksta v slovenskih besedilih) ni podprta, pa tudi dvomim, da bo v bližnji prihodnosti, tako da nam še zmeraj ne preostane drugega, kot brskati po slovenskih novičarskih in vsebinskih portalih neposredno. Kak open source projekt podobne narave bi prevod olajšal in oresničil.

A je paper.li konkurent časopisom?

Paper.li (v navezavi s twitter-jem nakazuje možno smer v katero bi celotna arhitektura, oziroma medijski ekosistem lahko šel:

  • heterogeni viri, oziroma ponudniki vsebine- prava časopisna uredništva, blogi, različni neodvisni viri
  • kuracija vsebin- zanimive vsebine
  • urednikovanje- kvaliteta virov, trajanje vrednosti vsebine
  • agregacija vsebin- združi po posamaznikovih željah in navadah
  • forma in distribucija- papir, iPod apps, web

Jaz svoj časopis (skoraj) redno berem (alternativa je spremljanje vsebin z Seismic Desktop), sigurno pa zavoljo take tehnologije, oziroma orodij, časopisi ne bodo izumrli.

Izumrli bodo izključno zavoljo samih sebe.

Kaj početi z novim potrošnikom?

30/12/2010 § Komentiraj

Najprej je splet spremenil kako se odločam pred nakupom in kako kupujem ter začel spreminjati tudi moje vsakodnevne navade. Potem pa je recesija za vedno spremenila tako moje, kot tudi obnašanje večjega dela potrošnikov. Na začetku novega tisočletja sta nas tako tehnologija in ekonomska situacija usodno zaznamovali.

Več kupujemo in konzumiramo v spletu in preko meja, po eni strani so nam tudi fizično oddaljene destinacije postale bolj dostopne po drugi pa vse več dobrin konzumiramo iz fotelja v digitalni obliki, kupujemo skupinsko in ceneje, veselo vračamo izdelke, ki nam niso všeč. Čeprav so se nekatere storitve in produkti uspešno prilagodili našim spremenjenim navadam ali jih celo diktirajo (spremembe prihajajo predvsem iz smeri tehnoloških podjetij) imam vseeno občutek, da maloprodaja in ponudniki storitev prav revolucionarno niso spremenili poslovnih modelov- še vedno se vozimo v “klasične” trgovine kjer plačujemo z denarjem. Še posebaj pa pri nas ne zgleda, kot da bi podjetja resno ugriznila v to limono, v novega potrošnika.

Da ugotovim, če je to samo moj občutek moram malce bolj pogledati kako smo se potrošniki spremenili, kako so podjetja uvajala nove modele in kje spremembe še lahko pričakujemo. In ker je to marketinški blog, se spodobi napisati še kaj na temo kako se meni, temu novemu potrošniku, naj marketing prilagodi.

Racionalna neracionalnost

Potrošniki veljamo za neracionalne kupce. Oziroma smo veljali, saj smo se v zadnjih letih namreč malce spremenili.

Postali smo bolj racionalni in vse manj verjamemo enosmernemu »oglaševanju«, pa naj bo to oglaševanje političnih, FMCG ali elektronskih blagovnih znamk. Vse manj verjamemo in zaupamo uradnim institucijam in medijem. TV in ostale klasične medije, kot orodja, ki imajo ključni vpliv na odločitve potrošnikov sta zamenjala internet in skupnosti- mediji kjer komuniciramo v obeh smereh in prostori, kjer dobivamo relevantne informacije.

Ljudje končno (pa čeprav iz napačnega razloga) spet bolj verjamemo sami sebi, kot podjetjem in uradom.

Marketinški denar se seli v splet, pa tudi v nova orodja

Ko marketingarji damo naš drugi klobuk (najprej smo tudi sami potrošniki) na glavo, pa načini na katere prodajamo in marketiramo izdelke morajo slediti spremembam obnašanja nas, kot potrošnikov. Tako smo priča premikom marketinškega denarja iz klasičnih medijev (TV, časopisi) v digitalno obliko in spletne skupnosti, potem naprej v malce bolj fizično (Groupon- oglaševanje lokalnih storitev) obliko.

Posledice so za nekatere, kot so časopisi, kar drastične, medtem ko so se drugi, bolj inovativni (predvsem pa manj zaležani), kar fino znašli: Google je ocenil katera platforma je resnična konkurenca na področju oglaševalskega denarja in ponudil neverjetnih 6 milijard dolarjev za podjetje Groupon.

Pri dosedanjih premikih je šlo v večji meri za oglaševanje in ne za drastičen premik v miselnosti in selitev denarja v modele in na mesta, ki dolgoročno za blagovno znamko lahko naredijo več. Spleta se pač še drži nalepka »call to action« medij, medtem, ko je paradigma zagovornikov socialnih medijev (oziroma tistega dela spleta, ki je zrcalo večjega dela našega vsakdana v realnem času- twitter, FB, FourSquare in podobno) v smeri dolgoročnega odnosa med blagovno znamko in potrošnikom.

Se pa reči premikajo in jih ni moč ustaviti. Prepričan sem, da se bo trend premikanja marketinškega denarja (ne samo oglaševanje) nadaljeval in da lahko pričakujemo še kak večji premik … beri: za klasične medije in prijeme se recesija šele začenja.

Splet in fizična lokacija si morata razdeliti funkcijo

Bom podal na lastnem primeru kako spremenjene navade potrošnika vplivajo na maloprodajo.

Golf palic nima smisla kupiti »na pamet« brez da jih prej poizkusiš. Vsak ki igro jemlje še malce resneje naredi še »custom fit« s čimer jih še bolj prilagodi svoji igri (zamahu, swingu pravzaprav). In kako to poteka? Najprej se dobro informiraš pri ostalih golfistih, projih in preko spleta. Potem greš v golf pro shop, ki ti omogočajo testiranje golf palic predvem s ciljem, da palice pri njih tudi kupiš. Večina golfistov (vsaj teh, s katerimi večinoma igram) tega seveda ne naredi, večina sproba, se zahvali (ali celo plača) in gre naročit preko internet za manj denarja. V tem primeru je razlika v ceni za določeni artikel prevelika, da bi jo golfist lahko ignoriral.

Pred kratkim sem govoril z lastnikom enega izmed pro-shoppov, ki je v letošnji sezoni prodal zanemarljivo število kompletov in verjetno, kot glavnega krivca identificiral recesijo. Seveda pa recesija ni kriva za vse. Je pa priročen izgovor, ko ignoriramo spremembe, ki bi se dogajale tudi brez nje (po naših medijih “managerji” (privatizatorji, uprave, nadzorniki, šefi paradržavnih inštitucij) in politiki kar tekmujejo v tem za kaj vse je kriva recesija).

Vsi in vse se trudi vplivati na potrošnika

Pri nakupu smo torej vpeti med “fizični” svet in splet, v oblak informacij, kjer se zlivajo prvoosebni svet prijateljev in znancev, digitalni svet skupnosti, nasveti novinarjev, zelo agresivno in intruzivno oglaševanje in promocije blagovnih znamk ter fizični svet prodajnih mest. Vse težje ločimo fizični in digitalni kanal, medtem ko večina ponudnikov na ta še zmeraj glede kot različna kanala, ki  sta dostikrat tudi silno nesinhrona.

copyright David Armano

Fizično prodajno mesto se spreminja, part I

Nakup golf palic je primer kako se vloga klasičnega prodajnega mesta spreminja- cenovno ne more konkurirati s spletom, ne more pa tudi priskrbeti vseh informacij, ki jih potrošnik potrebuje. In če je to tipičen process pri nekaterih vrstah nakupov zakaj ga potem kar fino ignoriramo? A je prihodnost v neke vrste showroom-ih, kjer bomo brez pritiska nakupa lahko preizkušali blagovne znamke in kupili po optimalni ceni pri spletnem trgovcu ali mogoče celo pri proizvajalcu neposredno (brez posredniških marž)?

In ko sem že pri posrednikih. Kar blagovnim znamkam še dodatno ne gre v prid je dejstvo, da jih danes večina več nima neposrednega stika s svojimi potrošniki ampak je ta preko posrednikov, kot so maloprodaja in distributerji. Kar na nek način vodi k »odtujenosti« obeh partnerjev- blagovne znamke in potrošnika.

Neko vrsto fizične poslovalnice rabimo, nekje je potrebno preizkusiti golf palice. Dejstvo pa je da se narava poslovalnice, prodajnega mesta, kot dela celostne izkušnje potrošnika, spreminja. Na nekaterih področjih izgublja svojo funkcijo (obstajajo bolj udobni in cenejši načini, da potrošnika opravi neko storitev) na drugih ima svoje prednosti. Če to združimo s kakim od preostalih izzivov blagovne znamke (zgoraj omenjena odtujenost na primer) se nakazuje eden izmed možnih scenarijev kako re-definirati fizično lokacija: lahko da bo v prihodnosti denar izginil iz prodajaln, da se bodo finančne transakcije preselile kam drugam, prodajna mesta pa postala prostori kjer se vzdržujeta ozaveščenost in odnos med blagovno znamko in nami potrošniki.

Fizično prodajno mesto se spreminja, part II- zakaj toliko govorim o “trgovinah”?

Ker imam občutek, da smo razpeti med nefleksibilni “nepremičninski” model, ki ne sledi spremembam navad potrošnikov in “splet je vse” paradigmo. Resnica je pa nekje vmes- “Zato, ker izdelka ne vidim v živo, ne kupujem preko spleta” nas pravi večina izmed 65% slovencev, ki uporabljamo internet.

Dober primer spremembe prodajnega mesta in prerazdelitev storitev je bančništvo, kjer danes lahko večino opravil z banko opravimo preko spleta ali bankomata, v banko pa se zatečemo v primerih, ko rabimo resen nasvet pred večjimi investicijami ali ko se pogajamo o boljših pogojih. Samo spletne ali samo “nepremičninske” banke niso niti približno tako uspešne, kot “mešane”. Sam za večino bančnih transakcij fizične poslovalnice danes ne potrebujem takrat, ko sem pa prislužil svoj prvi denar internetnega bančništva še bilo ni.

Najboljši domači približek tega, kako se prodajno mesto lahko spremeni so prodajni centri našega mobilnega operaterja, kjer si lahko ogledaš množico mobilnih naprav (na žalost jih ne moreš preizkusiti, ker skoraj nobena ni opravilno sposobna) ter druge izdelke in celo nekatere storitve. Reč pa je nekje na pol poti … če bi vzeli ven logo in deloma prodajna mesta, dodali še konkurenčne produkte in nasvete za optimalno izbiro, predstavljali delujoče naprave, povezali pre-prodajno, fizično in po-prodajno izkušnjo s transakcijo, bi slika bila drugačna.

Fizično prodajno mesto se spreminja, part III- kam so izginile knjigarne?

In ko sem že pri drastični preobrazbi prodajnih mest, ne morem mimo knjigarn. Pred http://www.amazon.com je edini način nakupa knjige bila  knjigarna, potem se je pa preko spleta nakup knjige preselil kar v knjigo samo, oziroma bralnik le-te, Nook, Kindle, iPad. Zares radikalna transformacija, ki jo je s pomočjo tehnologije vizionarsko uvedel Amazon, medtem, ko so klasični trgovci s knjigami spali. Za potrošnika je ta transformacija definitivno dobra in udobna, nerazumna je edino še cena tako kupljene knjige.

del moje Kindle zbirke, ki jo lahko berem tudi na PC-ju

Tudi Apple uspešno sledi temu tudi na nekaterih drugih področjih: iPhone omogoča nakupe aplikacij, iPod pa glasbe. Glasbe skorajda ne kupujemo več v trgovini s CD-ji ampak iz predvajalnika glasbe, aplikacij pa tudi nočemo več na DVD-jih ampak jih kupujemo kar iz predvajalnika aplikacij samega (iPhone/Pad). Ugibamo lahko kaj še bomo v prihodnje kupovali iz naprav- verjetna smer je konvergenca oglaševanja in nakupa v aplikacijah (časopisi, revije, igre …).

Ti primeri nakazujejo možne smeri razvoja sprememb, domišljija in tehnologija sta edini meji kam lahko tak princip apliciramo: nakup dodatnih programov in vsebine preko TV-ja … zdravljenje celic med diagnozo samo.

Tudi vloga in prioritete interneta se s časom spreminjajo

Da potrošniki veljamo za neracionalne kupce in da smo kljub temu postali bolj racionalni sem že povedal.

In ni ga boljšega orodja za lajšanje tegob naše cenovne občutljivosti, kot je splet. Po raziskavi v zahodni evropi in v združenih državah, potrošniki na spletu vse več časa posvečamo iskanju promocij in posebnih ponudb, iskanju informacij in primerjav med produkti, branju vsebine za potrošnika (kot so mnenja drugih).

Z vso pravico poskušamo zmanjšati riziko nakupa in se prepričati, da bomo (in po nakupu, da smo) pametno zapravili denar.

Kljub boljši informiranosti, potrošniku še zmeraj ni enostavno sprejemati odločitev

Ta mesec mi je potekla vezava na Siol, zadnje povišanje cen pa me je dodobra zmotiviralo, da prebegnem kam drugam.

Rad bi se zatekel nekam, kjer bi v miru preizkusil vse ponudnike, pogledal njihove programske sheme in njihove »box« naprave (snemanje programov, ogled z zamikom) in odšel domov z informacijo kateri ponudnik in paket najbolj ustreza mojim objektivnim (lokacija in programska shema glede na interes) in subjektivnim zahtevam (želja po dodatnih programih in funkcionalnostih in nezadovoljstvo s trenutnim ponudnikom). Seveda vse to zastonj. Sedaj moram brskati po forumih, se logirati na stran vsakega ponudnika posebej, primerjati jabolka in hruške in obiskati vsaj 2 fizični lokaciji, da dobim le delni odgovor.

Potrebujem torej konsolidacijo (agregirano in editirano) spletnih vsebin in transparentnost informacij, večjo integracijo spleta in fizičnih točk, mesto kjer dobim nasvet in tudi preizkusim kak dražji izdelek ali storitev.

Podjetja imajo priložnost prisluhniti potrošniku in se odzvati v realnem času

Ena večjih transformacij, ki se trenutno dogaja in zna drastično vplivati na marketinški pristop je povezana s tehnologijami in platformami, ki omogočajo, da podjetja prisluhnejo(mo) (in komunicirajo) s potrošnikom na malce drugačen način. In to ne enkrat letno v smislu kake tržne raziskave ali ankete o zadovoljstvu uporabnikov, ampak bolj ali manj konstantno … in aktivno.

Preko socialnih omrežij, interesnih skupin, takšnih ali drugačnih (z)druženj. Ti koncepti niso nič novega imamo pa danes orodja s katerimi te od nekdaj želene koncepte lahko uresničimo na zadovoljivo učinkovit način. Od enosmerne komunikacije, ko te neoseben oglas nagovarja iz TV-ja gremo v smer kjer smo, kot potrošnik vse bolj vključeni v celoten cikel od nastanka do izkušnje s produktom.

In na tem mestu večina podjetij “pogrne”. Premalo razmisleka in truda gre v smer kako potrošnika zares vključiti, kako ga pripraviti do sodelovanja in nenazadnje kako sodelovanje izmeriti. Danes je sodelovanje predvsem domena socialnih medijev. Social media, kot »zastonjsko« orodje je seveda  mit. Sodelovanje ni zastonj za nikogar, niti potrošnika, niti blagovno znamko.

Drugo napačno prepričanje je, da je “social media” izključno domena marketinga. Dell je dober primer, kjer so največji učinek dosegli na področju servisnih storitev. Podjetja imajo priložnost, da se vsaka funkcija, ki je odvisna od zunanjosti (naročniki, stranke, partnerji) »socializira” bolj v smislu nadgradnje tistega, kar podjetje že sedaj počne- prodaja, marketing, PR, podpora naročnikom, razvoj izdelkov.

Kaj sploh pomeni “Socializacija”? Da organizacije pasivno spremljajo dogajanje po skupnostih, v njem lahko aktivno sodelujejo in-ali vzpodbujajo akivne participacijo potrošnika.

In kako kaj marketing?

Spremenile so se navade, spremenil se je način kako kupujemo, spreminja se vloga »trgovine«, spreminja se vloga interneta, nastajajo nove tehnologije.

Kako se marketingarji lahko v vsem tem kaosu sprememb sploh znajdemo?

V “nulo” je treba razumeti novega potrošnika

Njegovo obnašanje v novi realnosti, kako »kupujemo«, kaj pričakujemo od blagovnih znamk. Kar ne bi smelo biti nerešljiv problem, saj smo vsi potrošniki. Obstaja N podjetij, ki se ukvarjajo z raziskavami na to temo (razumevanje in nakupni proces B2B in B2C kupcev), potrebno je malce poguglati in najti našemu podjetju najbolj primerno raziskavo.

Ključne je poznati nakupni proces in prerazporediti funkcije različnih kanalov in komunikacije, ki nastopaja v celotnem procesu. Različni kanali in točke stika s potrošnikom ne smejo konkurirati med sabo, ampak ponuditi tisto, za kar jih potrošnik uporablja.

Identificirati je potrebno faktorje, ki vplivajo na nakup

Faktorje, kot so kdo in kaj vse vpliva na nas, pomembnost preizkusa produkta, pomembnost cene.

Potrošniku je treba ob pravem trenutku povedati, da produkt obstaja, vplivati na odločevalce in skupnosti, da priporočijo produkt (desna stran druge slikce zgoraj), ponuditi preizkus in nenazadnje ponuditi produkt po sprejemljivi ceni.

Splet pridobiva na pomembnosti, ni pa edini pomemben.

Prvo informacijo mogoče dobimo od klasičnih reklam ali znancev, produkt mogoče prvič otipamo ali preizkusimo v trgovini ali blagovni znamki neposredno.

Primarni vir informacij pa vseeno postaja splet in skupnosti, kar sicer ni nič novega, je pa postalo še bolj relevantno. Treba se je vpeti v tako izmenjavo izkušenj in mnenj, oziroma jo vzpodbuditi in razumeti njeno dinamiko.

Prilagoditi se je treba dejstvu, da ima potrošnik vse več nadzora nad tem kako kupuje

Pomembno je razumeti, da potrošnik hoče in dobiva vse več kontrole- komunikacije prehajajo iz push v pull dinamiko, kar pomeni, da je potrošnika treba ujeti na pravem mestu, tam kjer sam hoče, oziroma ob času in na mestu kjer bo pripravljen sodelovati.

Potrošniku je vse bolj pomembna osebna, neposredna izkušnja s produktom ali posredna izkušnja preko word-of-mouth.

Oglašujte nevsiljivo … in relevantno

Pri tej spremenjeni dinamiki in izgubi »zaupanja«, oglaševanje ni dovolj za zagotavljanje zaupanja v blagovno znamko. Oglaševanje ima boljši učinek in bolj pozitivno percepcijo, če nismo podvrženi frekventnim prekinitvam in če nismo izpostavljeni nenormalnemu številu ponavljanja oglasov … to da že nekaj dni NE odpiram portala dnevnik.si se gre zahvaliti oglasu za tabličnik, ki je vsake toliko časa prekinil moje branje vsebin.

Bolje je, da oglaševalec potrošniku ponudi razlog za sodelovanje, ki temelji na neki vrednosti za potrošnika. Zato je smiselno izbrati take kanale, ki pomagajo ustvariti pozornost in ne ustvarjajo neželenih prekinitev. Priporočljivo je tudi razumeti kontekst v smislu “ne bombardirajte me prosim z reklamo za napravo, ki jo že imam”.

Pokažite, da vam je mar

Učinkovito delujejo tudi pristopi, ki potrošniku pokažejo, da blagovni znamki ni vseeno kako potrošnik doživljajo svoj vsakdan. Recesija sama po sebi ponuja priložnost: če se blagovna znamka ustrezno odzove na stanje in pokaže potrošniku da je na njegovi strani, ima več možnosti za dolgoročen odnos.

Potrošniki bomo še vedno lojalni blagovnim znamkam a ne za vsako ceno, rabimo pa tudi kakovostne informacije na pravem mestu podkrepljene z vsebino, oziroma nasveti.

Kljub recesiji se radi razvajamo

Prodaja nekaterih kozmetičnih produktov se med recesijo poveča. Mogoče bi s s spremljanjem teh podatkov in trendov dalo celo napovedati naslednjo recesijo.

Seveda vsi, še bolj v težkih časih rabimo razvajanje, hočemo vsaj občasno uiti mislim na recesijo, žejni smo zabave (nimamo pa denarja zanjo) in zagotovilo, da bo bolje. Je pa nas potrebno ujeti na pravem mestu in ob pravem času in zaigrati na prava čustva. Blagovne znamke, ki nas bodo za malo denarja razvajale in ponujale pobeg od realnosti, bodo naše favoritke.

Probajte kak nov pristop

Rezervirajte kaj budgeta za kak nov pristop, ki bi znal bil bolj učinkovit v novi realnosti. Uvedite ga v širšem obsegu v primeru, če je učinkovitejši od katerega od obstoječih orodij. Pustite podizvajalcem ali agencijam malce svobode pri izbiri strategije- ne pridite z zacementirano idejo v stilu “rabimo novo brošuro” ali “delali bomo novo TV reklamo”.

Kako na human način povedati kaj je strategija?

25/11/2010 § Komentiraj

Vizija, cilji, strategija, taktika. Mnogokrat se nam je pri debatah na to temo zatikalo že na začetku … vse dokler nismo ugotovili, da sodelujoči v debati različno pojmujemo pojme, kot so cilj, strategija, taktika, kaka je hierarhija le-teh in soodvisnost.

Zato smo se morali, da je debata lahko šla učinkovito naprej, najprej uskladiti glede pomena izrazov.

Cilj dobre komunikacije (ne samo marketinške-poslovne, tudi vsakodnevne) je prevesti terminologijo v jezik, ki je vsem naslovljenim razumljiv, ker drugače sogovornika (ali naslovljeno javnost) izgubimo že na začetku. Za ilustracijo bom dal primer, ki sem ga uporabil pred kratkim na projektu, ko smo definirali usmeritve komunikacije. Namesto »naša tehnologija je sestavljena iz vrste uporniških mikrovezij, ki eliminirajo moteče visokofrekvenčne signale.« je v komunikaciji s potrošniki bolje uporabiti »naša tehnologija učinkuje na statični šum, kar v mobilni telefoniji omogoča kristalno čist zvok«. Vsebinsko isto, a mnogo bolj človeško in razumljivo.

Zato se je fino, ne samo pomeniti, kaj strategija je, ampak to na tak način, da nas bo večina razumela. Vsi sodelujoči v podjetju namreč niso (oziroma nismo) podkovani z MBA terminologijo.

Kaj NI strategija

»V prihodnjih treh letih bo naše podjetje vsako leto povečalo prodajo za 5%.«.

E, to NI strategija, to je cilj.

Rast prodaje ali dobička je metrika, ki si jo vsako podjetje vsako leto sigurno zastavi. In, če nobeni drugi, so finančni cilji tisti, ki se sigurno spremljajo (na tak ali drugačen način).  V odsotnosti strategije se vodstva poslužujejo tega kar imajo- zato so finančni cilji priročen odgovor na vprašanje “kakšna pa je vaša strategija?”.

Je pa cilj potrebno imeti … in to še pred strategijo.

Kaj je strategija? … v marsovščini

»Strategy is about how an organization can gain competitive advantage through posturing or positioning relative to competitors, in the marketplace, or even in the minds of consumers.«.

Za kak govorno sofisticiran MBA debatni krožek bo to kar fina definicija, jaz sem pa tole vseeno moral 2x prebrati. Za splošno širšo debato pa vseeno potrebujemo kako bolj “toplo” razlago.

Kaj je strategija? … po človeško

Povzeto po Prakash Rao (time management guru).

V avtu imam GPS navigacijo.

S tem, ko nastavim destinacijo si zastavim CILJ.

Napravi lahko povem, da me vodi po najkrajši poti, po najhitrejši poti ali po najcenejši poti (imam čas in bi se rad izognil plačilu cestnine)- tako določim STRATEGIJO.

Navodila, ki jih na poti dobivam od naprave so taktične odločitve … »na drugem semaforju zavijte desno«- TAKTIKA.

Če na poti naletim na delo na cesti, ki zahteva, da moj GPS sistem še enkrat preračuna pot (tisti znani »preračunavam … preračunavam …«), spreminjam samo taktiko, strategija in cilj pa ostajata nespremenjena. Včasih se med potjo odločim, zavoljo zapor na cesti, spremeniti iz »najkrajši« v »najhitrejši« način- s tem sem spremenil strategijo in taktiko, cilj pa je ostal isti.

Če kdo najde še bolj vsakodnevno in opisno razlago, se absolutno priporočam!

Meni je ta razlaga všeč, ker jo vsi bolj ali manj razumemo. Govori pa še o nekem drugem izjemno pomembnem momentu- in sicer o tem, kdaj je strategijo nujno potrebno vsaj revidirati. Trtenutek napoči namreč takrat, ko se naše začetne domneve spremenijo- na to namreč v podjetjih dostikrat pozabimo in vztrajamo pri strategiji, ki več nima istega izhodišča, kot je imela, kot smo jo izdelali. Primer- odločili smo se za najcenejšo pot (strategija “lokalna cesta”), ker nam je tudi ta, čeprav najpočasnejša omogočila, da do 22:15 prispemo na cilj. Naša domneva je bila, da četudi gremo po počasnejši poti brez avtoceste, pridemo pravočasno na cilj. Domneva se je z nesrečo na lokalni cesti, pokazala, kot napačno. In kaj lahko naredimo? Lahko vztrajamo pri isti strategiji (ki nas ne privede več do željenega cilja) ali pa se odločimo za malce višje stroške in strategijo “avtocesta”, ki nam omogoča, da (pravočasno) pridemo na željeni cilj.

Kaj pravi Sun Tsu in ostali mojstri vojskovanja?

Dostikrat debata nanese tudi na temo kaj je pomembneje- dobra strategija ali dobra taktika? To bi prepustil pametnim  glavam spodaj, ki govorijo o nerazdružljivosti, soodvisnosti in pomembnosti obojega, hkrati pa Von Clauswitz opozarja na tisto o čemer sem pisal zgoraj- pomembnost domnev v strategiji.

Sun Tsu “Strategy without tactics is the slowest way to victory. Tactics without strategy is the sound before defeat”

Von Clauswitz: “In a tactical situation one is able to see at least half the problem with the naked eye, whereas in strategy everything has to be guessed at and presumed”

General Patton: “Good tactics can sometimes save the worst strategy. Bad tactics can ruin the best.”

Charles de Gaulle: “You have to be fast on your feet and adaptive or else a strategy is useless.”

Kaj marketing NI- oziroma naj ne bi bil

18/11/2010 § Komentiraj

Nekaj dni nazaj berem na spletu oglas v katerem slovensko podjetje išče vodjo marketinga (če se prav spomnim je bilo iz tehnološkega sektorja). Ker sem na vizitkah videl že obilo kreativnih nazivov, me je zanimal opis delovnega mesta ter potrebne kvalifikacije kandidatov. Po tem se najbolje vidi kaj si podjetje pod imenom marketing predstavlja.

Prvi dve točki sta bili zelo generični, od vsega ostalega pisanja naprej pa me je kar malo zbodlo pri srcu. Vodilni motiv opisa dela je bila namreč priprava besedil in člankov, oblikovanje oglasnih sporočil ter vzdrževanje spletnih strani, na področju izkušenj pa so med drugim bile zahtevane izkušnje na področju grafičnega oblikovanja in kreativnost pri pisanju besedil.

Sam si marketinga ne predstavljam samo, kot pisanje člankov (pa kakorkoli kreativno že je) in oblikovanje spletnih strani.

A hitreje, kot kaj marketing je, se da na osnovi primera zgoraj, napisati kaj marketing NI. Kaj torej marketing NI (oziroma naj ne bi bil)?

Marketing ni samo oglaševanje in PR.

Oboje spada med marketinške komunikacije, ki v večini organizacij še vedno predstavljajo največji del marketinškega proračuna. To je tudi najverjetnejši razlog zakaj marketinške komunikacije dostikrat kar enačimo z marketingom.

In kakšna je potem razlika med marketinškimi komunikacijami in marketingom? Za prikaz razlike med konceptoma si bom dovolil zlorabiti (zlorabiti zato, ker originalno govori o nečem drugem) rek David Meerman Scott-a, ki na lep ilustrativen način ponazori razliko: »You can buy attention (advertising), You can beg for attention from the media (PR), You can bug people one at a time to get attention (sales), or or you can earn attention by creating something interesting and valuable«. Original sicer govori o razliki med klasično marketinško komunikacijo in “novo” komunikacijo, ki jo omogočajo socialni mediji.

V prevodu bi to pomenilo nekaj kot- če nočemo izgubiti enormno energije (in seveda denarja) samo za to, da nas kupci opazijo in začnejo razmišljati o našem produktu, moramo strmeti k cilju “ustvariti” tak produkt, ki ga trg potrebuje. Za kar pa moramo trg izjemno dobro razumeti. In to razumevanje trga je bližje temu kar bi naj bil cilj marketinškega principa. Gre torej bolj za to kaj komunicirati in ne samo komuniciranje.

Marketing ni nadomestek prodaje

To kar gospod Peter Drucker pravi je bolj iluzija “The aim of marketing is to make selling superfluous. The aim of marketing is to know and understand the customer so well that the product or service fits him and sells itself.”.

Najboljši primer je kar podjetje o katerem pravijo, da ima enega najboljših marketingov. Glede na to, da je Apple eden največjih maloprodajalcev na njujorški peti aveniji in hkrati največji prodajalec glasbe v U.S., se še kako dobro zaveda kako pomembni so prodajni kanali pa naj imamo še tako dober in unikaten produkt.

Si je pa gospoda Druckerja treba vzeti k srcu, izjavo pa natisniti, uokviriti ter obesiti v pisarni na steno- da nas občasno spomni k čemu naj strmimo.

Marketing ni samo podpora prodaji.

Večina prodajalcev ima faktorje uspešnosti definirane tako, da je vsak dan dan boja za prihodek podjetja. Posledično so prodajne aktivnosti nujno bolj taktične narave- ko moraš doseči zastavljeno prodajno kvoto od katere je odvisna še tvoja plača, ti “strateško dolgoročno” razmišljanje še na misel ne pride. Prodaja je tako naravnana bolj kratkoročno, nasprotno pa bi moralo biti bistvo marketinškega pristopa zagotoviti tudi dolgoročno uspešnost.

Druga razlika je v tem, da prodaja bolje pozna potrebe posameznega naročnika, stranke, marketing bi pa moral bolje poznati potrebe širšega segmenta naročnikov ali le-tega pomagal definirati.

Marketinške organizacije zato naj ne bodo predvsem v službi pospeševanja prodaje, ampak naj tudi aktivno soustvarjajo tisto kar bo šlo v prodajne kanale.

Seveda je še več reči, kaj marketing ni. Pomebno pa se mi je zdelo izpostaviti dve področji zgoraj:

  • Marketing  NI samo komunikacija tega kar počnemo
  • Marketing NE sme biti samo v službi prodajne organizacije

iPad is NOT here to save the newspaper

28/10/2010 § Komentiraj

After the release of the iPad, high hopes within several troubled industries have exploded; but it is not Apple alone to blame for the dramatic expectations such as »iPod to save publishing after it saved the music industry«.

Can we draw some parallels of what change was introduced to the music industry and how applicable is it to the existing situation?

Can a digital device really be an industry saviour? If we guess the answer up-front based on the fact that even Chuck “The Columnist” Norris could not save it, the answer should be pretty obvious :-).

How has Apple changed the music industry?

Apple ingeniously identified all the weak points of the major labels, leveraged their desperation and cluelessness and successfully orchestrated the effort that resulted in wealth for, well, mainly Apple shareholders. Hands down, one of the best plays seen; Apple’s efforts paid off extremely by the extraordinary iPod sales, Apple also become the biggest music retailer in selected markets.

What were the key elements of the music industry change?

  • A masterfully designed device for consumption of music in the new digital format- the iPod
  • Decoupling of albums into more basic elements- the transition from album to a »a-la cart« sales model
  • An aggregator to provide the music- 3rd party iTunes provides music from major and independent labels
  • A changed mindset of the music industry- licensed the right to sell music in the new format  to a 3rd party
  • The consumer willingness to pay for the music in the digital format- proper pricing and great user experience (fast search, no “pollution” of P2P networks)

Technology alone can’t save publishing

Technology in the means of iPod and iTunes was only a part of the solution and energy required to change the landscape of the industry. From the list above, iPad today only provides new means to consume the content. It’s not much more than the iPod was back then.

Technology is no panacea for everything that is wrong within the industry. Even more, the silver (or magic) bullet syndrome (when organizations look for a single technology solution without understanding the full scope of the problem) can be disastrous in case an organization puts all the faith into it and abandons the evaluation of other than silver bullet scenarios. This usually results in no improvements or even in regression.

What are other differences between then and now?

Yes, we have the “iTunes” store also for magazines and newspapers, but it relies on the Application (Apps) model; we are “forced” to consume the whole mag, we are not able to “buy songs from different musicians and burn them into albums”.

The Apps however properly address both client segments; on one side they provide an enhanced consumption (reading) experience for consumers and on the other side they allow more measurable marketing initiatives for the advertisers.

On everything else at the moment (the architecture of the industry, the business models, the way content is produced, edited) iPad has no or little influence.

While there was no need in changing how music content is produced, there are major changes today how new content is produced (blogs as an example) and news distributed in real-time (twitter as an example). The iPad App model does not address this.

The real challenges

As it seems, the new format is here to mainly rival the old format. This is not all bad news for newspapers looking to supplement the decreasing print circulations, however it does not introduce changes necessary to generate future sustainable wealth. And this necessary changes lie outside of the iPad and Apple.

The existing model does not address the biggest challenge we have with consuming information today; it rather sticks to the existing model and principles.

It does not change and adapt to the new ways the information is consumed today; it does nothing with regards to how social networks have changed the way content is produced, curated and editorial done (social networks as the new editors), it does not change the economics of content, neither what now possibilities the new platforms for distribution and aggregation are providing. It does little new on how marketing is embedded in the social web today (advertising is only one part). it does nothing to help implementing a more open architecture in print and publishing, it does not help the consumer to get out of the ancient closed environment of the publishers, it does not suggest the publishers how to charge for the content in an open world.

The fact that iPad tries to copy the iPod model, could lie his greatest danger; not that much for Apple, but quite more for others.

So, is iPad here to save the print and publishing industry? Nope, not by itself and not now, not in next couple of years while the industry will have to reinvent itself around some new paradigms.

Could iPad actually be bad news for the existing players?

There is a lot of experimentation today how the newspaper or magazine app of the future look like and how they should look like.

The prime focus of experimentation however should not be on the front-end, but rather on the back end side. New business & operational models and new architectures on the content creation, consumer & marketing engagement models, aggregation and distribution side.

No doubt, the iPad user base is increasing at a high pace.  Apple seems to believe (based on the very self-confident subscription model proposal) that the medium is compelling enough to drive the consumers also towards news and magazines. And that this large user base combined with industries desperation would move the publishers into this kind of a closed system.

According to Wayne Rosso (marketing & consulting executive music industry veteran), the record labels are more like Apple’s death grip hostages. If there is something to learn from the music industry it is the fact that there is little to nothing philanthropical about Apple that would support the “Apple is here to rescue the old media giants” mantra.

Interesting times and challenges, and another opportunity for the second (the first one) Slovene crowdsourcing project “The Slovene Manifesto: how to save democracy via new journalism and media models”.

Slovenski crowdsourcing projekt ali »Gooooodbye Apple fuer immer und ewig«

22/10/2010 § Komentiraj

Podnaslov bi lahko bil tudi »dragi Borut, evo ideje, kako narediti prvi korak k slovenski Silicijevi dolini«, oziroma »dajmo najprej poceni prototipirat a sploh imamo potencial na področju produktnega marketinga-managementa«.

Gremo k stvari. Eno najbolj vročih področij potrošništva zadnjega leta so tablice, iPadi, kjer Apple nima konkurence. Ne da nima konkurence, vsa potencialna konkurenca je očitno in prav nič simpatično izgubljena.

Kar gre nam Slovencem super na roko, saj imamo krasno priložnost da z majhnim vložkom pokažemo naše znanje na enem trših tržnih problemov ter hkrati s tem, ko poskrbimo za nekaj konkurence na globalnem trgu doprinesemo k blagostanju potrošništva (etično in socialno in ne samo zeleno osveščen projekt).

Kdo je Mr. iPad

Na trg je prišel v začetku aprila. Do danes se je prodal približno enih 8 milijonkrat.

Postal je sinonim za tablične računalnike.

V tem času si je zagotovil nekaj tisoč aplikacij, ogromno jih je namenjenih prav njemu- velikosti ekrana in drugim specifikam.

Ker se je nekam moral umestiti, se je ob prihodu pozicioniral, kot konkurenca Kindlu za branje knjig ter prenosnim igralnim konzolam ala Sony PSP.

Ni namenjen telefoniranju preko GSM protokola, lahko pa seveda preko IP telefonije.

Zanj obstaja obilo inovativnih in novih, nepredvidenih aplikacij uporabe (predvsem v tem je njegova inovativnost in genialnost) … in še več jih bo nastalo.

Zase zahteva (v Evropi seveda, tam od koder prihaja, je seveda cenejši) med EUR 499 in EUR 799.

Njegov mlajši, genetsko izpopolnjen brat, bi se mu naj pridružil v obdobju naslednjih šestih mesecev.

Sadjarjem je pomagal definirati nov trg, ki izjemno raste. Ne eni strani odžira del trga netbookom.

Sadjarska konkurenca iz sosednje vasi vidi na tem trgu ali novo priložnost ali pa enostavno mora začeti sodelovati in preprečiti padec prodaje lastnih mobilnih naprav. Niso pa naredili še nič, počitnice trajajo že doooolgo.

Ko se konkurenca odloči za (pre)dooooolge počitnice

A je kak razlog za tako dolge počitnice ali so enostavno leni? Jep, danes imajo izjemno dober razlog, nimajo pa ga za vso “lenobo” do začetka leta 2010 preden je iPad prišel na trg.

Za ilustracijo je najbolje, da poskušam razmišljati, kot Samsung.

Vemo delati mobilne naprave-telefone, ki gredo dobro v prodajo, tehnično so na nivoju konkurence ali celo superiorni, vključno z sorodnikom iPad-a iPhone 4.

Imamo tudi lastno mobilno platformo-operacijski sistem, ki pa trenutno še nima zadostne aplikacijske podpore, ki bi lahko konkurirala Apple. In tudi ni dovolj preverjena na napravah z ekrani večjega formata.

Edino pravo alternativo zaenkrat vidimo v Android-u.

Na trgu še ni 9 inčnih Android naprav in aplikacij specifičnih za ta format- torej sadjarjem zaenkrat ne moremo zares konkurirati na področju aplikacij.

Če vseeno naredimo 9 inčno napravo se spopademo direktno z Golijatom. Pri vseh minusih (ni aplikacij, prepoznavnost) bi za kak bolj masoven uspeh produkta morali s ceno biti zelo agresivni.

Na trg bi radi prišli pred božičem, da postanemo del nakupovalne mrzlice.

A sadjarno, da naj kar napademo?

Uf, ta bo težka, a lahko še malce počakamo in razmislimo? A se lahko kako drugače pozicioniramo, kot Apple? In pri tem izkoristimo obstoječ ekosistem Android-ovih aplikacij, ter dodamo še kako funkcionalnost, ki je iPad nima?

Kako, da ne, seveda lahko, nič lažjega:

  • zmanjšajmo ekran na 7 inčev, kjer bodo obstoječe Android aplikacije še zmeraj delale, naprava bo pa tudi šla v vsak malo večji žep
  • dodajmo možnost telefoniranja, ki ga iPad nima
  • dodajmo kameri, ki ju iPad nima
  • obvezno rabimo GPS, saj ga nekateri iPad-i nimajo
  • Pozicioniramo se, kot- all-in-one tablet, sporočilo trgu bo pa »zakaj bi nosili iPhone in iPad, ko pa lahko nosite samo Galaxy Tab« in izpostavimo video konference (iPad nima kamere) in navigacijo (iPad Wi-Fi nima GPS-ja)

A moramo biti pozorni še na kaj drugega? Ah, seveda, ne smemo si odžreti lastnenga tržnega deleža na trgu mobilnih telefonov, kjer iPad sploh ne igra, saj imamo tam dokaj uspešen Galaxy S.

Ni problem, bomo ceno tako nastavili, da bo galaxy Tab dražji od galaxy S, ki stane med 500 in 600 EUR brez subvencij (predvsem operaterjev), nekateri mobilni operaterji pa ga v »splošni akciji« ponujajo tudi po 400 EUR. Hmmm, če predpostavimo, da se naslednje leto cena S ustali med 400-500 EUR, potem Tab moramo ponuditi nekje med 600-700 EUR brez subvencij.

In, a smo potem res zmagali?

Tako nekako bi lahko zgledal dejanski dialog v Samsungu, ki je dosti logičen a zelo interno orientiran- ne vem če so imeli kaj časa posvetovati s trgom.

Po moje je Samsung naredil tisto kar je v danem trenutku, in ob danih dejstvih, lahko. Tako, kot ostali so pa sami krivi za spanec do aprila 2010.

Neumnost bi bilo namreč splaviti 9 inčno napravo, ki je direktna konkurenca iPadu v trenutku, ko zanjo ni pravih aplikacij. Tako pa Samsung proba zavzeti nek srednji prostor in potencialno ustvariti kak nov tržni segment. Izbrali so boljšo od dveh (v tem trenutku slabih) možnosti.

Razmišljanje zgleda zelo interno, ker so morali in hoteli nekaj narediti v kratkem času. Uporabniki pa bodo povedali ali se da telefonirati s 7 inčno napravo, oziroma a je cenovna logika tudi tržno sprejemljiva.

Po moji presoji iPad ostaja brez konkurence. Samsung je pred kratkim tudi najavil cene svojega Galaxy Tab. Pri nas še niso obljavljene, je pa O2 v Nemčji najavil ceno 759 EUR. To je sicer pri plačilu na 24 obrokov, direktne cene brez vezav na žalost ni podane, tako da je v tem trenutku nemogoče reči kakšna bo dejanska cena brez in s subvencijami. Taka cena je izjemno samozavestna- beri premalo agresivna, da bi lahko naredili karkoli »masovnega«.

Je se pa še enkrat več pokazalo Apple-ovo mojstrstvo pri postavljanju cen- konkurenci niso pustili nobenega manevrskega prostora.

Slovenski crowdsourincg projekt

Cilj je enostaven- vsebinsko dati nasvet največjim proizvajalcem naprav kaj in kako uspešno pozicionirati pravo konkurencu iPad-u, zgornje »Samsung like« razmišljanje pa lahko da kako mogoče uporabno idejo.

In zakaj projekt?

Ker proizvajalci in njihovi veleumi tega očitno niso zmožni, mi pa imamo ambicijo postati nova Silicijeva Dolina.

Ker zna malce možganskih vaj, namesto vsakodnevnih kritik in tarnanja blagodejno vplivati na, po Borutovih besedah  “okostenelo atmosfere doma in mentaliteto dežele”.

Steve Jobs je že reševal glasbeno, sedaj rešuje medijsko in bi lahko bil primeren za reševanje naše blaginje- lahko se “prišlepamo” na en tak trendy val.

A ima kdo kake izkušnje z organizacijo-infrastrukturo crowdsourcing projektov?

%d bloggers like this: